Trpimir

Bivam v superpoziciji Schrödingerjeve mačke.

Popevka tedna! Ampak tale ilustracija beročega parčka je pa z enega delovnega zvezka, ki smo ga imeli v OŠ, mar ni?

Ampak je pa neka zlohotna uživancija v teh nizkih temperaturah (dokler imaš tople rokavice in ti ni treba sleči ogrevalke).

Podpišem. Ampak, kako ti uspe zavrniti darilo? Jaz vnaprej povem, da ga nočem in ne potrebujem, potem rečem "ne," ampak še vedno mislijo, da ne mislim resno in kar nočejo odnehati s tiščanjem tega v moje roke. Se da na lep način rešiti zadevo?

Ali ni bila afera "tudi" prisotna tudi v pisanju članka o železnicah? Zdaj vemo, kdo je tudije podtikal!

Ejj, koleščkom neprijazno torej.

Saj ne granitne kocke?

Mar ni nekako smisel življenja, da se vse spodaj naštete besede karseda često uporablja?

December blues. Ko življenje nima nobenega smisla. Ko je vse fejk in zgrešeno.

Ja, ampak sejnivazn, al ne? ;)

Spomnim se objave, si rečem, da nikogar ne briga, in zaprem katerokoli aplikacijo že.
To je moj odnos do socialnih omrežij.

Ampak hecno, kako je to imenovano "nenavadna" prošnja. Jaz bi rekla prej zdravorazumska. Racionalna. Pametna. Umestna.
Klavrn je svet, kjer so ti pojmi nenavadni.

Pozdravljamo. Četrtino leta trajajoča okrasitev – poleg v članku omenjenega – tudi odvzema čar praznični okrasitvi, ki naj bi bila sicer nekaj posebnega.

(Povzetek: Občina naproša, da lučke prižgemo šele po 29. 11. in ugasnemo najkasneje 2. 2.)

Odpustki s priprav so kup umazanega perila, potencial za dobro formo in en nevarno ozebel prst.

Niti ne. Samo ful dobro se ti zdi.

Uh, ne. Livigno.

Zadnji dan, < -15 °C in čast, da prva zarežem v te poratrakirane smučine.

Obešenjaški in črni humor sta mi že od nekdaj jako blizka, zato se, resnosti referendumske teme navkljub, v zadnjih dneh kar precej muzam.

Sploh ne bom začela zgodbe o potuhi in izgovoru, da bo jutri "ful mraz in ful snega."
Napovedanih je - 10 °C in 3 cm snega.
Ampak, žal, nekaterih stvari ne moreš oz. ni smiselno početi sam.

Ane!

Dobro jutro, tega pa res nisem pročakovala (in v odvezanih teniskah zagazila v svež sneg).

Čokolešnika je zmanjkalo.
Znamenje, da se dva tedna priprav neizbežno približujeta koncu.

Peta knjiga: Laura Imai Messina - Telefon v vetru. Nežna, pomirjujoča in zelo "japonska" zgodba. Branje spominja na občutek, ko vdevaš sukanec skozi šivankino uho.

Po mojih objavah sodeč, bi človek lahko sklepal, da na pripravah samo berem. Nič bat, 282 km sem pa že odkrožila po snegu.

Maturitetno čtivo, četrta knjiga: Tina Vrščaj - Na klancu. Mama, ki ji vse niti družinskega življenja bežijo iz rok, okoljsko anksiozna in s trapom od moža. Knjiga načenja veliko tem. Toda ... minus za lik stereotipno nevrotične, raztresene in neracionalne okoljevarstvenice.

Ni rekordov v našem športu 😄

Nekaj časa so bile špekulacije, da kolesarji dihajo ogljikov monoksid. Ne rabimo mi tega, mi to že imamo!

Tko dobi komad čist drug prizvok :)

Individualna kurišča na trdna goriva, promet in slabo prevetrena dolina. Zrak v Livignu prav gotovo ni najboljši. Vsekakor pa o tem ni pametno razmišljati med fartlekom in se potem odločati, ali bi dihal (globoko) ali pač ne bi.

Tretje knjiga: Kristina Klara in Gregor Čušin - S plavutkami po ledu. Dopisovanje med najstniško hčerko (v času nastajanja pisem mojo sošolko) in očetom. Sicer vpletata čisto preveč božjih inštanc, koncept dopisovanja med starši in otroki pa se mi jako dopade; omogoča iskrenost in globino pogovorov.